Select Page
 
Nekoč je živelo žrebe. Hudoben lev mu je bil snedel starše, zato je izgubljeno tavalo naokrog.
 
Nekega dne je srečalo majhnega levčka. Sprva se ga je balo, nato pa sta se začela igrati. Ker je bilo žrebe lačno, je po igri omagalo. Levček ga je odpeljal v jamo k mami. Mati levinja je bila dobrega srca in je žrebetu dala mleka. Nato pa so zaslišali korake očeta leva.  To je bil čisto po naključju tisti, ki je žrebetu starše snedel. Levinja je skrila žrebe za sabo.
 Oče: ”Kaj pa tako smrdi po žrebetu?”Sin: ”Ah, očka, snedel sem enega, to vohaš.” Mati: ”Pa še prav velik je bil, kajne, sinko?” Sin: ”Ja, ja, še sam nisem mogel celega pojesti pa sem ga še materi odnesel.” Oče: ”Sinko, to pa je ulov. Še meni bi ga kaj prihranil, lahko bi zgodaj že prišel domov. Pa sem moral še na lov!” Mati: ”Kakšen plen pa si ujel? Upam, da ni lev, ker tega ne bi jesti smel! Ko so pojedli, so šli spat.
Žrebe je odpeketalo, skrilo se za smreko malo. Zjutraj, ko se lev zbudi, nekaj se mu čudno zdi, a vseeno spet zaspi. Mali levček ven priteče, gre k žrebetu in mu reče: ”Pridi žrebe, brž pojdiva! K reki, vode se napijva.”
 In tako sta k reki šla, brez levinje, sama sta bila. Ko sta se napila, sta se za obisk pečine odločila. A hudobni lev je vedel, jamo je odšel kopat, ker ko je za žrebe izvedel, ni več mogel spati. Ko jama je bila skopana, jeza levu je bila pregnana.
Žrebe in levček sta po bregu proti jami se podila, a pred jamo odskočila. Zlobni lev, ki ju je gnal, pa je sam v jamo pal.
 Žrebe je prišlo do jame, ker je vedelo, da lev je krivec, da nima mame.
 
”Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade!”,mu je reklo iz konjske navade.
                                                                                                                                Maruša Kavčič Milivojevič, 7. a
(Skupno 150 obiskov, današnjih obiskov 1)